Kar se napačno meri, se napačno upravlja!

V zadnjih nekaj desetletjih smo s pomočjo in pospešitvijo izuma preglednic postali nesorazmerno obsedeni z merjenjem in kvantifikacijo. Ni dejavnosti, ki se ne bi ocenjevala na podlagi "ključnih kazalnikov" ali, ki ne bi bila predmet rednega merjenja in primerjanja.

Kvantifikacija omogoča vodji ali birokratu, da svoje odločanje predstavi kot racionalno in objektivno, ter se tako izogne tveganju obtoževanja. Vse več dokazov iz vedenjske znanosti in vedenjske ekonomije pa kaže, da je to zelo nevarna predpostavka.

Dejansko imajo lahko potrošniki zelo malo skupnega z objektivnimi lastnostmi izdelka ali storitve, njihove preference pa se lahko močno razlikujejo od preferenc reprezentativnega racionalnega parametra, ki maksimizira uporabnost in ki se pojavlja v vseh ekonomskih modelih. Sprejemanje odločitev samo na tej podlagi je lahko poslovno pogubno. Ne samo, da ne zagotavlja tistega, kar potrošniki resnično cenijo, temveč je odločanje vedno bolj podobno odločanju mislečih racionalnih konkurentov. Sprejemanje odločitve ob dejanskem neupoštevanju psiholoških ali zaznavnih dejavnikov je lahko dvojno pogubno za poslovne odločitve. Racionalni, objektivni in merljivi kazalniki so smiselni predvsem takrat, ko so tesno povezani s stvarmi, za katere skrbijo vaše stranke.

Za odpravljanje tega neravnovesja je priporočljivo, da tržniki in ostali poslovni inovatorji med drugim uporabljajo tudi metodologijo in besednjak vedenjske ekonomije za pridobivanje argumentov. Razvijanje novih ustreznih metrik, ki bodo dopolnile objektivne metrike je nujno priporočljivo.

Primer: Namesto merjenja dolžine čakalne vrste ali prenatrpanosti strank pred trgovino, je potrebno meriti razdraženost zaradi čakanja ali raven nevšečnosti, ki jo le te prenašajo.

Srečen posameznik, srečna družba, ohranjen planet.

Boštjan Polanec

vedenjski trener, persolog®